Pa da vidimo .

Par Fotk

Kapapol?

Najbolj enostavno je NE graditi na plazovitem, poplavnem, potresnem.
Sejs čist na glau šantou!
Ok.
Pol pa vsaj prilagoditi gradnjo tam.
Kako?
To pa tut pulcija ne ve.
Še Gugi ne, pa menda zadnje čase ve vse in še več. A tisto je potem ena druga štorija. Danes se menimo, kje sploh graditi?
Ne vem.
Me pa obletavajo svakojake misli in nekaj jih bom nanizal.
Bom začel z mostom čez Kamniško Bistrico v Stranjah, je bil zadnje dni veliko na televiziji.
Je že nekdo drug navrgel, da so mostovi stari, da so služili 50 let za danosti izpred 50tih let, da je pa danes vse drugače.
Ja, vse nas je presenetila količina padavin v tako kratkem času. Nekateri jih imenujejo 500letne vode. To bo čas pokazal. Včasih smo rekli 100letne vode, pa ni bilo mišljeno 100, ker nihče ni sistematično spremljal, je pa pomenilo da zelo redko. 100letne nevšečnosti so se nam začele dogajati na par let. Tako da je ta termin zbledel. 500letne poplave, če bodo na vsakih 5 let bodo tudi dobile nov termin.
Pa v resnici nima veze terminologija. Ima pa, da imamo sedaj tudi to izkušnjo in upam da se bomo iz tega kaj naučili, ker se iz 100letnih, ne glede da so se dogajale na 5 let, nismo nič.
Namreč.
Menda most v Stranjah imenujejo Plečnikov, kar naj bi kazalo na poseben odnos. Plečko je marsikaj naredil po Kamniku in okolici, vsega pa sigurno ne. Za dotični most dvomim, čeprav je cerkev kateri je dal pečat takoj na hribu. Ok, nima veze. Ima pa, da so potem pogoji zavoda za kulturno dediščino povzeli to štorijo in naj bi novi most imel srednjo podporo. Če gremo v detajle, se vidi da ni odneslo srednje podpore ampak krajno, tako da iz tega stališča pravilno.
Razumem pa vodarje, ki so proti.

Tako dramaturgično povedano, vodarji bi vse zabetonirali, naravovarstveniki bi sadili vrbe ob bregove, kunst-histeriki bi pa balustrčke flancal.

Tu bo potrebna širša debata

na vseh nivojih, da ne bo prihajalo do rivalstva med občinami, strokami in politikami. Sedaj je čas da se dogovorimo, kaj se naredi na nivoju države, občin, naselij, skupnosti in to ne v maniri podeljevanja koncesij (kakor je bilo do sedaj), ampak varnosti in ekonomičnosti uporabe prostora, povsem brez prisotnosti politike.
Samo stroka!
Lučka pravi, da je bila napoved že pred leti narejena, da jih je presenetilo da je toliko prej in da ga ni bilo politika ki bi to upošteval. Zato in samo zato, se v strokovno debato ne sme nikakor vplesti politika. Če nismo tega zmožni pa naročimo študijo zunanjim. Norvežani mi hodijo po glavi. Imajo glede vsega gornjega še največ pojma. Samo da je en kaslc v Oslu, kao Norveška firma, dobila posel na avtocestah, tako da je potrebno 2x preveriti keri so zadej. Še boljši bi bili Kitajci, se jim koj vidi, da ni sorodnik od kakšnega lokalnega politika.
Mal heca mora bit.
Torej most v Stranjah. Mu je odneslo oporo na vzhodnem bregu reke. Se na Gugitu vidi, da so pred kratkim nekaj ružili tam. Kaj pa če je bilo na horuk, kot večina gradenj koncesionarjev. Da ne omenjam da je vsak dan čez most peljalo 50 50tonskih (ne vem koliko ampak sigurno veliko in veliki so) tovornjakov iz Kalcita, kar se nikjer ne omenja, ker je edina firma v okolici, ki sponzorira kaj vse ne. Razumem, če ti plačujejo da sploh obstajaš. Da se pa ne omenja na nivoju nacionalne katastrofe, kar bi lahko imenovali zadnje neurje, pa seveda ni prav.
Glede na to da nas je poplava tako presenetila, se nekako pozablja da je par dni prej po Sloveniji rušil orkanski veter. Cele strehe so letele po nekaterih krajih.
Ko se veter upre v široke napušče je samo še vprašanje moči vetra, kdaj bo poletelo. Do sedaj je večinoma strešnike odkrivalo. Pri kovinskih strehah je problem detajla. Če bi bilo izvedeno po navodilih proizvajalca in po detajlu le tega, 3/4 streh ne bi poletelo, a ravno tam se najbolj špara. Kot arhitekt sem se par krat srečal s situacijo. Na srečo zavarovalničarji nič kaj veliko ne gledajo ali je bilo po detajlu in z vsemi pritrditvami, ker je večinoma šole odkrivalo. Tistim je pa potrebno zagotoviti streho nad glavo takoj.
Ok. Sem hotel o drugem.
V starih cajtih, pa sploh ni ne vem kako dolgo, predvsem pa pred Plečnikom, v naši dolini ni bilo širokih napuščev, drugje kakor v primorju. Pa še tam je glavno vlogo burje prevzel borjač (ograjeno dvorišče).
Pred tem so hiše imele modni dodatek, kateri je pa služil kakor blažilec 100letnih neurij. Med napuščem in fasado je bilo največkrat polkrožno polnilo, oblika je glede na modo različna, vse pa imajo poln napušč in je zato neurje težje zagrabilo ostrešja. Če imate v bližini kakšno staro podrtijo, se mnogokje še vidi kako so to reševali nekoč.

Graditi na poplavnem in plazovitem naj določijo zavarovalnice. Premija za taka področja naj bi bila bistveno drugačna, pa se bo z leti kar samo porihtalo.

Zato je pa potrebno spremeniti pogled

in se tudi tu podrediti stari logiki.
Tako kot je v starih cajtih bilo med objekti v Radovljici prostor za dostop do hleva in so potem z leti tisto zazidali, pač glede na željenost lokacije. Ter so potem nadaljevali z nadzidavami in so pritlični objekti postali nadstropni. V Ljubljani max 4 nadstropja, v Štokholmu max 6, tako predlagam tudi zgoščevanje enodružinskih naselij, prvo v vrstne hiše, tisto ko iz dveh sosednjih parcel zgradiš vrstno hišo z vrtom za 4 enote. Da bi se potem čez mnoga leta preobrazila v 4 nadstropne enote, robna zazidava v karejih.
Tako bi rešili obilo problemov, ko nam zmanjkuje prostora in potem ljudje gradijo na poplavnem in plazovitem.
Na potresnem se ne da rešiti, ker je Slovenija na prelomnici tektonskih plošč in dežele ne moremo preseliti.
Tako da ne ostane drugega, kot graditi z veliko armature in še več potresnimi vezmi. Če je vrstna hiša, ali celo blok, potem niti to ni več drago.
A prej bo potrebo spremeniti razmišljanje. Za katero smo prepričani da se ga ne da.

A sam sem bil prepričan, da pri nas nikoli ne bi božička. Ne zato ker smo živeli v socializmi z vizijo komunizma, ampak zato ker je včasih božiček prinesel pomarančo in bombone, sigurno pa ni bil rdeč bradač pred nakupovalnim središčem.

Po pa viš kam nas je naplavilo.

Tako da. Mogoče se pa da še kaj koristnega predrugačiti, ne samo neumnosti.

Pa da vidimo.

*
Seveda samo zgoščevanje pozidave, brez dodatnih povezanih ukrepov, ne prinese samo blagostanja. Brez dodatnega so samo dobički prekupčevalcev in je potem še slabše kot sedaj. Če pa se v zgoščenem naselju pojavijo tudi vrtci, trgovine, igrišča, skupne površine, itd, potem je pa že bolje. Vendar celoviti pristop pomeni tudi dodaten javni prevoz, šola in zdravstvo v bližini, dostop do delovnega mesta poenostavljen, potem je pa že sanjsko in ostane samo še zaplankanost da do tega ne pride. Kar se pa z ustrezno zakonodajo in informiranjem tudi da preseči.

Če se če, se še gore premikajo!
Ampak, a se sploh če?

Ker dobri članki radi izpuhtijo ga limam še tu. Sicer je pa povezava na članek tukaj.

Kaj je rekla Lučka

Klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj opozarja, da so krivec za škodo, ki jo je za seboj pustila ujma, poleg moči narave tudi pretekle napake v prostorskem načrtovanju. V Sloveniji ima vsaka občina svoj prostorski načrt. In tu ni širšega pogleda na to, da lahko ena občina dela škodo drugi, opozarja. Potreben bi bil bolj centraliziran pogled in manj občinske samovolje. Kot poudarja, nas pri obnovi ne smejo voditi čustva, ampak se moramo obrniti h klimatsko varni gradnji. Tu je pomembno, kje gradiš, na nekaterih mestih namreč ni pametno znova postavljati domov, in kako gradiš. Zdi se, da je bila velika korelacija med poceni gradnjo in škodami, opozarja. Vsak most, ki je bolj utrjen, je namreč dražji, izpostavlja. Ključno je, da bomo v istem paketu reševali tako suše in požare kot povodenj – vse je namreč del iste zgodbe. Slovenija je doživela največjo naravno katastrofo v zgodovini. Kako ste kot klimatologinja, ki že dolgo časa opozarja, kaj nas čaka, doživljali to ujmo? To smo klimatologi sicer napovedovali, a za čez deset let. Tu nas je narava prehitela, a to vseeno dokazuje, da ima znanost trdno osnovo. A prva bi si želela, da bi se znanstveniki motili. Kot človek si zgrožen. Najbolj me ne preseneča ogromna količina padavin, ampak povraten učinek, ki ga imajo te padavine, škoda, ki so jo povzročile. Ta povezava pa me šokira – da lahko nastane tako velika škoda. To je še posebej zaskrbljujoče, saj kaže, da se lahko že majhna sprememba vremena v škodi potencira zelo multiplikativno. To je kruto spoznanje te ujme.
Pa ste klimatologi sploh pričakovali, da se lahko tudi pri nas zgodi naravna ujma takšnih razsežnosti? Podrobno poročilo o tem, kaj se bo danes dogajalo, kjer je bilo že vse opisano, naročnik je bila vlada, je bilo napisano že leta 2005. In poudarila bi, da edini, ki je takrat zastrigel z ušesi, je današnji poveljnik civilne zaščite Srečko Šestan. Takrat so se zato kupili čolni, oprema na zalogo. Prva študija o tem, kaj lahko pričakujemo, je bila narejena že leta 1999. Izgubili smo torej skoraj 20 let. Zdaj se ne moremo izgovarjati, da nas je to presenetilo, dajmo pogledati resnici v oči. Kdaj smo dosegli točko, ko so 100-letne vode naenkrat postale 1000-letne? Ali lahko govorimo zdaj o tem izrazu? Vse povratne dobe imajo za osnovo statistiko, ki temelji na neki konstanti. A če se klima sproti spreminja, pa vse te statistike ne veljajo več. Količino, ki je bila nekoč verjetna na 100 let, zdaj dobimo na 20, če ne na deset let. Vse te statistike, ki jih danes uporabljamo v gradbeništvu, pri normah, v resnici ne držijo več, zato ta diskrepanca. Kot ste pojasnili, je tako ekstremen padavinski dogodek verižna reakcija, h kateri pa so botrovale predvsem nadpovprečno visoke temperature voda, ki jih beležimo praktično po celem svetu. Zakaj pa so se letos tako ogreli oceani? Pada rekord za rekordom.
O oceanih ne vemo toliko, kot bi si želeli. Del ogrevanja je lahko naraven, Pacifik se je ogrel zaradi El Nina. A ta je v Pacifiku, mi pa govorimo o Sredozemlju in Atlantiku, kjer bi težko našli naraven vzrok. Po drugi strani pa v ozračju še nikoli ni bilo toliko CO2, še nikoli nismo imeli tako pokvarjene energijske bilance. Sevanje atmosfere, ki na koncu konča v oceanih, še nikoli ni bilo večje. In če bi morali v večini kriviti, zakaj je tako toplo morje, so glavni krivec zagotovo podnebne spremembe, manjši del pa je lahko naraven. Torej lahko rečemo, da so bile v veliki meri krivec podnebne spremembe? To dokazuje tudi simultano dogajanje po svetu – pod vodo imamo Peking, Indijo, Japonci beležijo rekorde, prav tako Severna Amerika. To se ne dogaja le na eni točki, to se ne dogaja le lokalno. Če se ista zadeva dogaja po svetu, je to najboljši dokaz, da ne gre za naključje in da je zadeva globalna. A za nastalo škodo ne moremo kriviti le podnebnih sprememb. Kako smo bili pripravljeni na takšen dogodek? Pripravljenost na nesreče, če pogledamo napovedi, novinarsko konferenco 24 ur prej, gasilce, ki so na voljo, je pravzaprav enkratna. A to je tokrat rešilo najpomembnejše – življenja, ne pa imetja. Problem pri škodah pa so pretekle napake v prostorskem planiranju. Prostorsko načrtovanje bi moralo imeti za osnovo, da ne gradimo tam, kjer je možna ujma. Se pravi, da gradnje umikamo od rek, da ne delamo naselij na plazovitih območjih, da je treba ceste speljati ne tam, kjer je najcenejše. Ni odneslo vseh mostov, ampak večinoma tiste dotrajane. Težko je pokazati s prstom. A zdi se, da je bila velika korelacija med poceni gradnjo in škodami. Vsak most, ki je bolj utrjen, je dražji. A to je težava povsod, tudi v Avstriji in državah, ki so daleč bolj bogate od nas.
Kaj torej sledi? Česa se moramo zavedati, da takšno škodo v prihodnosti vsaj do neke mere preprečimo? Nastopa faza obnove. Zdaj se bo gradilo na novo – od mostov do cest, na novo se bo sadil gozd. Tu bi morali delovati z mislijo, da mogoče ni pametno postaviti hiše na isto mesto in most na isto lokacijo, pa da bo ta enak kot prej. Po plazu na Logu pod Mangartom so pristojni s ponosom povedali, da so ljudem na isto mesto postavili hiše – ja, da bo žal na isto mesto nekoč prišel nov plaz.
Kako bi torej morala ravnati država v tej situaciji? Nujen je prostorski načrt in nadzor nad njim. V Sloveniji je težava, ker ima vsaka občina svoj prostorski načrt. Imamo torej okoli 200 prostorskih načrtov. In tu ni širšega pogleda na to, da lahko ena občina dela škodo drugi. Tako imamo občine, ki ne želijo narediti nečesa za zaščito druge občine, če sama nima nekaj od tega. Tu bi bilo treba bolj centralizirano gledati in dopuščati manj občinske samovolje. Poleg tega je treba nove okoliščine upoštevati tudi pri kmetijskih površinah in določiti območja, kje se recimo zaradi suše v prihodnosti ne bo dalo več kmetovati. Smo torej pred neprijetnimi odločitvami, ki se jih ljudje otepajo. Vsi bi radi živeli ob reki, ampak to prinaša posledice. Vsaka stroka ve, kaj je treba. Imamo močno stroko, vprašanje pa je, ali se jih posluša. In če se jih ne bo, bodo grozne posledice. Imamo gradbenike, ki točno vedo, kakšen most morajo postaviti, da bo zdržal, a se verjetno velikokrat zaplete pri investitorjih, ker jim je to predrago. Potrebujemo torej premislek o klimatsko varni gradnji. Ta ima dve komponenti – kje gradim in kako gradim. To vse znamo, ampak tega ne delamo iz različnih razlogov.
Pa nam bo ta ujma odprla oči, da se bomo sprijaznili, da ne moremo več živeti na določenih območjih? Zavedati se moramo tudi, da so trenutno pri nas močno razburkana čustva. Ena stvar je, če se ti racionalno odločiš, da živeti na nekem območju ni pametno, in se preseliš v miru. Takšen primer je denimo Nizozemska, ki prebivalce počasi seli z ogroženih območij in se ljudje preselijo brez večjih čustvenih pretresov. Danes pa so tu čustva, ki lahko zelo zameglijo presojo. Tu država ne bi smela podleči čustvom za politične točke. Vsaka stroka ve, kaj je treba. Imamo močno stroko, vprašanje pa je, ali se jih posluša. In če se jih ne bo, bodo grozne posledice. Imamo gradbenike, ki točno vedo, kakšen most morajo postaviti, da bo zdržal, a se verjetno velikokrat zaplete pri investitorjih, ker jim je to predrago. Če nas bodo vodila le čustva, bo kratkoročno seveda zadeva rešena, ampak ob naslednji ujmi lahko to pomeni večjo škodo in celo več izgubljenih življenj. Zato pri obnovi ne bi hitela na vrat na nos, tu potrebujemo seveda soglasje ljudi, kar terja svoj čas. Morali bi narediti premislek, da se vsega ne da naredi tako kot prej.
Torej bo še posebej pomembna kakovost gradnje. Ne obetajo se nam samo ekstremni padavinski dogodki, ampak tudi močan veter, toča ... Marsikatera podlaga, ki jo gradbeniki uporabljajo danes, že ne zdrži več. Vse infrastrukturne stroke bi morale zato upoštevati vreme prihodnosti in graditi po scenarijih, kaj bo in po tem, kaj je bilo. To je res pomemben vidik, ki ga moramo upoštevati. Pri reševanju moramo imeti torej celovit pogled na prihodnje podnebje. Potem ko smo Slovenci živeli v prepričanju, da živimo v dokaj milem podnebju, smo se dve poletji zapored soočili z dvema ekstremoma – sušo in požari, letos pa z zgodovinsko povodnjijo. Kaj nas čaka? Ko berem delne analize dogajanja zadnjih dni, nihče ne vidi tega kot celoto. Požar je del te iste zgodbe. Gre za nihanje med skrajnostmi. In ko iščemo rešitve, moramo gledati celostno. Poiskati moramo rešitve, ki bodo istočasno za požar in sušo in istočasno za povodenj. Drugo leto se lahko stvar obrne, to je naša nova realnost. Davek Slovenije na našo čudovito turistično lego plačamo z vremenskim dogajanjem. Lega med Alpami in morjem namreč pomeni kar nekaj težav že brez podnebnih sprememb. V Sloveniji smo imeli veliko poplav in neurij, ampak to je bilo enkrat na sto let, krivec je bila tudi ta lega. In ker se ne moremo premakniti, bo to stopnjevanje ogrevanja podnebja te ujme tudi ojačalo. Kar smo videli zdaj, je bilo noro tudi zato, ker je zajelo skoraj celo Slovenijo. Ni več tega kot nekoč, ko je bil prizadet le del Slovenije.
Jesenske poplave so se nam letos zgodile že poleti. Kaj lahko torej pričakujemo jeseni? Morje in oceani ostajajo nadpovprečno topli. To me zelo skrbi. Voda se ne bo ohladila, zelo počasi se hladi. Še celo toplo polovico leta bomo imeli nadpovprečno toplo morje. V tem času, nekje do novembra, dokler se ne ohladi morje. In takrat se bodo sprožilci, normalno jesensko vremensko, ki sem jih omenjala prej, še stopnjevali. Torej, do novembra bomo imeli t. i. Damoklejev meč. Skrbeti nas mora predvsem v topli polovici leta, glavne čeri so od maja do septembra. Zimska dogajanja ne bodo toliko izrazita. Sicer imamo tudi pozimi vročinske valove, kar je ljudem fino, saj nam ni treba toliko kuriti, a vremensko je to zaskrbljujoče.
Če nas bodo vodila le čustva, bo kratkoročno seveda zadeva rešena, ampak ob naslednji ujmi lahko to pomeni večjo škodo in celo več izgubljenih življenj.
Z ukrepi zamujamo, pa vendar, kaj moramo storiti ta trenutek, da se zaščitimo (če je to, kot smo videli, sploh možno) pred poplavami in ujmami prihodnosti? Na področju prilagajanja podnebnim spremembam nimamo institucije, kadrov, medsektorskega sodelovanja, saj smo doslej nekako zvozili. Potrebujemo zakonski okvir, ki bo za to skrbel. Prilagajanje mora biti rešitev za požar, sušo in močo. Pri tem morajo sodelovati tako kmetijstvo, turizem kot zdravstvo. Podnebne spremembe namreč prinašajo nove bolezni, škodljivce. Definitivno ne bo kot prej, nimamo pa načrta, kako delovati. Potrebujemo institucijo, ki bo na to gledala celovito. Potrebujemo kadre, ki se bodo posvetili le temu. Najbolj ključno pa je, da imamo celovit pogled na situacijo – da rešujemo tako požare, suše kot povodenj v istem paketu.
Ko berem delne analize dogajanja zadnjih dni, nihče ne vidi tega kot celoto. Požar je del te iste zgodbe. Gre za nihanje med skrajnostmi. In ko iščemo rešitve, moramo gledati celostno. Poiskati moramo rešitve, ki bodo istočasno za požar in sušo in istočasno za povodenj. Drugo leto se lahko stvar obrne, to je naša nova realnost.

Kontakt

Kje vse me ne dobiste?
Neb verjeu, če neb biu zravn!